Kratka zgodovina mesta Maribor
Tam, kjer je že v antiki nastalo pomembno prometno križišče med Celeio in Falvio Solvo na eni strani ter Ptujem in Koroško na drugi strani, je danes Maribor. Skromna najdišča iz mlajše kamene dobe, žarna grobišča, keltske najdbe in rimska villa rustica pričajo o najstarejših sledovih naselitve na območju današnjega mesta.
Sredi 12. stol. je štajerski mejni grof Otokar III. na griču, ki se danes imenuje Piramida, zgradil prvo utrdbo. Slednja se je enostavno imenovala "grad v mejni grofiji (marki)" oz. Marchburch, pod njo pa so že stale kmetije. Majhno naselje pod gradom se je leta 1209 že omenjalo kot trg, leta 1254 pa kot mesto. Kmalu zatem so meščani začeli graditi dva kilometra dolgo mestno obzidje, ki je obdajalo mesto. Obzidje so kasneje še dodatno utrdili z obrambnimi stolpi. Sodni stolp, Tscheligijev stolp, Židovski stolp in Vodni stolp so mesto pomagali ohraniti celo pred turškimi vpadi in še danes razkrijejo marsikatero legendo.
V srednjem veku je v Mariboru živela številna in ekonomsko zelo močna judovska skupnost! Zgradili so si za tiste čase veliko in mogočno sinagogo, ki je bila zaradi svojih značilnosti izjemna v prostoru srednje Evrope.
Mestu, ki je bilo zgrajeno iz kamna in lesa, niso prizanesli ne požari ne kuga! Slednja je ob koncu 17. stoletja pomorila petino prebivalstva in v tistem času dobi Maribor enega najlepših kulturnih spomenikov v mestu, Marijino ali kužno znamenje.
Slovenski škof Anton Martin Slomšek je zaslužen narodni buditelj! S prenosom sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor leta 1859 je cerkev sv. Janeza Krstnika na današnjem Slomškovem trgu postala stolna cerkev.
Izgradnja južne železnice od Dunaja do Trsta je leta 1846 mestu prinesla hiter razvoj industrije. Nekoč majhno mesto se je začelo hitro širiti in s širitvijo mesta se je povečal tudi promet. Treba je bilo zgraditi nove mostove in prav ti so poteptali srednjeveško zasnovo starega dela mesta, imenovanega Lent. Reka Drava je bila pomembna prometnica že v rimskih časih. Na njej je letno pristajalo 700 šajk in 1200 splavov, ki so poleg lesa prevažali vino, železne izdelke in tekstil vse od Koroške pa do Beograda in naprej do Črnega morja. Nekoč deroča reka danes tiho šepeta o svoji pomembni vlogi za blagostanje mesta. In le nekaj metrov vstran od reke po 400 letih še vedno rodi in hkrati spominja na preteklost žametna kraljica vseh vinskih trt, Stara trta, najstarejša na svetu.
Po 1. svetovni vojni so iz Velike Avstro-Ogrske nastajale nove države. General Rudolf Maister je tisti slovenski general in pesnik, ki je začrtal in ubranil današnjo severno mejo Slovenije. Viharna leta med prvo svetovno vojno so odločilno vplivala tudi na kasnejši razvoj mesta. Pojavila se je močna tekstilna industrija, ki je svojo priložnost našla tudi v kasnejših desetletjih. Drugo svetovno vojno je Maribor dočakal s strahom pred prihajajočo vojaško močjo. Bil je 6. april 1941, ko je nekdanja Jugoslavija padla pod vojaškim naletom. V mestu se je ustavil ves razvoj in tudi industrija. Med vojno je bilo mesto skoraj porušeno in posledice je bilo čutiti še desetletja po končani vojni. Po drugi svetovni vojni je Maribor beležil skokovit razvoj. Podjetja v obdobju samoupravnega socializma so zaposlovala pretežno po socialnih kriterijih in ustvarjala delavski razred nove dobe.
Mesto je danes univerzitetno, gospodarsko, kulturno, prometno in turistično središče severovzhodne Slovenije.
Pred približno štirinajstimi stoletji so naši predniki prihajali iz balkanskega polotoka in severa in pred seboj zagledali pogorje, ki so ga poimenovali z edinstvenim splošnim nazivom v slovenski toponimiki – preprosto s Pohorjem.
V zgodovinskih dokumentih iz leta 1230 zasledimo poimenovanje »supania Pocher«, kar nedvomno kaže na prvotni pomen toponima Pohorje.
Pohorje je zaključek alpskega gorovja. Svojo izjemnost in posebnost kaže v planjah in šotnih barjih z jezeri, jamah v marmorju in tonalitu, najvišji slovenski smreki (Sgermova smreka), ostanku pragozda Šumik in nahajališčih magmatskih kamenin (tonalit, čizlakit in marmor), ki so jih v preteklosti s pridom izkoriščali. Zaradi obilice lesa, je Pohorje ustvarilo pogoje za razvoj lesarstva, glažutarstva in ogljarstva.
